Ste v ravnovesju?
"Da, ne, ne vem, mogoče, večino časa, ah kar gre, kakor kdaj..."
Odgovorov je veliko, toliko kot ljudi. Poglejmo si ravnovesje od blizu. Kaj je ravnovesje v svojem bistvu? To je stabilnost, ne glede na dražljaje ali dogodke, ki se nam dogajajo. Med dogodke lahko vključimo vse kaj nas lahko spremeni ali vsaj začasno spreminja. Sprememba je lahko kaže na umu, psihi, telesu ali energiji. Torej vse kar se vas dotakne na katerkoli nivoju. Seveda dogodki zelo zelo različno vplivajo na različne ljudi. Nekdo bo že povsem iz sebe, ker še ni spil kave ali ker zamuja na nepomemben sestanek. Nekdo drug pa bo ob ohranil mirnost tako znotraj kot zunaj ob največjih življenskih pretresih, kot so smrt v družini, izguba službe in podobno.
Zakaj je temu tako? Osnova vsakega trpljenja je nesprejemanje stvari takih kot so. Sliši se povsem enostavno, toda zakaj nismo ves čas v ravnovesju ali radostni? Vzrok so naša pričakovanja in želje. Želje nas niti ne "uničujejo" oz destabilizirajo kot pričakovanja. Pričakovanja so naša umska projekcija kako naj bi nekaj izgledalo, delovalo, se odvijalo, se odzivalo, govorilo. Večina ljudi ima največ težav z pričakovanji do drugih ljudi. Pričakujemo nekaj, dobimo nekaj drugega.
Recimo:
"Kaj je rekel, na kakšen način (ton glasu) mi je to povedal, kakšno je njegovo zanimanje za določeno reč in podobno ... "
"Tega pa res nisem pričakoval od nje, ..."
Ker je nemogoče za naš um, da bo vedel kako se bodo stvari odvijale v prihodnosti, praktično vedno v naprej pripravi "svoj film". To so naša pričakovanja. Verjetno ste že ugotovili, da razmišljanje kako se vam bo odvijala prihodnost ali vsaj posamezen dogodek , nima veliko skupnega kasneje z dejanskimi dogodki. (V enem prihajajočem članku sem bom sicer zanikal in pisal o moči misli). No, ko se ne izpolnijo pričakovanja, se pojavijo telesni odzivi na določeno misel. To so čustva. Vsi jih poznamo. Nekateri jih lahko krotijo ali uredijo, drugi sploh ne
Od kje razlika glede odziva na čustva? Vso bistvo se skriva v zavedanju. Če res vem, kaj počnemo, potem smo v točki ZDAJ. To pomeni, da se ne istovetimo z našimi mislimi, temveč jih opazujemo in primerno spreminjamo. Zadeva gre še malo globlje. Namreč če mislimo, potem ne moremo biti v točki ZDAJ. No, da pojasnim. Če mislimo oz. razmišljamo, potem nismo zares prisotni. Kajti ko razmišljamo, ne čutimo.
Točke ZDAJ se ne da "razmisliti", lahko se jo le občuti. In ko čutimo, takrat šele živimo. Sicer le mislimo da živimo, ali da bomo živeli na nek način, ki bi bil za nas najbolj ustrezen. Ustrezen? Od kje sedaj to? Ja, prav imate! To so pričakovanja. In povprečen človek porabi večino časa, da bi pripravil dogodke in osebe, da se bodo odvijale tako kot on ali ona misli, da bi bilo najbolje zanj ali zanjo. In kar naenkrat se znajdemo kako plavamo v morju pričakovanj do vsega kar nas obkroža. Biti ZDAJ je največja radost življenja, ampak le če se zavedamo, da nismo svoj um, ki nam po svojih najboljših močeh želi le najboljše. Ko misliš, ne čutiš. Ko čutiš življenje, so misli odveč. Nekateri občutijo dež, drugi se le zmočijo.
